NAŠA ROMARSKA POT IZPRED DOMA STAREJŠIH OBČANOV AJDOVŠČINA PROTI SVETI GORI

V jeseni, ko se že barva listje na drevesih, lahko sonce še vedno poboža in pogreje. Tudi tisti dan v oktobru se zato nismo ustrašili nizkih temperatur in se zjutraj po zajtrku veseli in v pričakovanju odpravili na avtobus, ki nas je čakal pred našim Domom v Ajdovščini. Dolgo leto je za nami, ko nam je virus prikrajšal marsikateri korak po okolici, ko nam je prikrajšal marsikateri obisk prijateljev in sorodnikov, pa tudi obisk sv. maše. Pretekla leta je bilo naše vsakoletno romanje k Mariji v »naš bližnji Log«. Na septembrski Mali šmaren smo vedno poromali, se tam z molitvijo zahvalili in prosili, pa tudi po maši podružili s starimi sovaščani in prijatelji. Svete Gora se nam je zdela mogoče korak dlje, ma samo po kilometrih. V mislih pa so spomini romali vedno tudi na Sveto Goro, ki so jo naši stanovalci obiskovali peš kot otroci takoj po koncu 2.sv.vojne. V preteklih mesecih se je verjetno v našem Domu zmolil tudi kakšen rožni venec več in verjetno se je prav takrat med stanovalkami prebudila želja po zahvali in obisku Svete Gore. Kar nekaj časa je že poleti tlela ta želja. In tako je res napočil oktobrski torek, ko nas je avtobus popeljal najprej proti Novi Gorici, potem pa po ovinkih na Sveto Goro. Mnogi so jo uzrli po mnogih, mnogih letih, eden od stanovalcev pa se je nanjo povzpel prvič. Po bogato darovani sv. maši in po prejeti sv. spovedi so se pogledi uzrli najprej proti morju in požirek tople kave je vsem dal veder nasmeh na obraz in pravo veselje, ki se je podalo k jesenskemu toplemu soncu. Veselje je bilo res veliko in res je bilo čutiti novih moči. To smo izkusili tudi delavci, saj smo bili veseli, ko nam je uspelo popeljati na romanje tudi stanovalce na vozičkih. Za marsikoga stanovalca je narejen korak tudi po Domu res skoraj več nemogoč. In ko je tak stanovalec naredil korak po stopnicah na avtobus je bila to zmaga za vse romarje. Vsi smo se z vsakim stanovalcem razveselili prav vsakega koraka. Ni bilo lahko, bila pa je vredno. Presrečni smo se vračali po naši dolini in še bolj nasmejani smo bili, ko nam je šofer avtobusa »obljubil«, da nas bo prihodnjič popeljal na Gorenjsko proti Brezjam.

Napisala MK

»AJDOVSKA« FOTOGRAFSKA RAZSTAVA V DSO Ajdovščina

Če se od spominov da živet, potem nas bodo spomini v prihodnjih mesecih še gotovo greli in greli, kljub temu deževnemu vremenu, ki nas spremlja že dolge spomladanske dneve. Nekaj res lepega nas je pretekle dni popeljalo po ulicah »stare« in »nove« Ajdovščine. To so spomini na prehojene poti do šole, na delo ali v cerkev, v dvoje ali ko se je pod kakšnim oknom v gasah še zapelo. Pretekla leta nam je z letošnjimi maturanti na ajdovski gimnaziji uspelo poromati po starih delih Ajdovščine in tako občudovati nove in stare zgradbe, nove in stare ulice ter zapuščene trgovine in tovarne. Vsako leto na pomlad smo uresničili marsikatere dolgoletne želje naših stanovalcev in videli kako se naše mesto spreminja. Letos pa nam žal ni uspelo uresničiti teh sanj. Smo pa vseeno stopili na pot nekoliko drugače. Preko čudovitih fotografij, ki jih je na razstavo postavila Fotografska sekcija DU Ajdovščina. Za seboj imajo že preko deset let ustvarjanja in čudovitih izdelkov. In tako smo v mesecu maju z ga. Nevenko Vidmar zakorakali po celi Ajdovščini. Z bogatimi fotografskimi izkušnjami so obudili celo Ajdovščino, s starimi iz arhivov dobljenimi fotografijami ter novimi podobami, ki so jih sami ujeli v objektiv. Obujali smo spomine na mlada leta in si v mislih predstavljati, kako in kdaj bomo lahko spet korajžno zakorakali po gasah. Morda letos še ne, morda komaj naslednje leto, morda sami ali pa v korak skupaj z novo generacijo mladih gimnazijcev.

Mojca Klavžar; delovna terapevtka